Konjugation zu «prōstāre, prōstō, prōstitī,-»

	Präs. Ind. Akt.	Präs. Konj. Akt.	Imperf. Ind. Akt.	Imperf. Konj. Akt.	Fut. I Ind. Akt.
1. Pers. Sg.	prost‑o	prost‑e‑m	prosta‑ba‑m	prosta‑re‑m	prosta‑b‑o
2. Pers. Sg.	prosta‑s	prost‑e‑s	prosta‑ba‑s	prosta‑re‑s	prosta‑bi‑s
3. Pers. Sg.	prosta‑t	prost‑e‑t	prosta‑ba‑t	prosta‑re‑t	prosta‑bi‑t
1. Pers. Pl.	prosta‑mus	prost‑e‑mus	prosta‑ba‑mus	prosta‑re‑mus	prosta‑bi‑mus
2. Pers. Pl.	prosta‑tis	prost‑e‑tis	prosta‑ba‑tis	prosta‑re‑tis	prosta‑bi‑tis
3. Pers. Pl.	prosta‑nt	prost‑e‑nt	prosta‑ba‑nt	prosta‑re‑nt	prosta‑bu‑nt

	Perf. Ind. Akt.	Perf. Konj. Akt.	Plusquamperf. Ind. Akt.	Plusquamperf. Konj. Akt.	Fut. II Ind. Akt.
1. Pers. Sg.	prostit‑i	prostit‑eri‑m	prostit‑era‑m	prostit‑isse‑m	prostit‑ero
2. Pers. Sg.	prostit‑isti	prostit‑eri‑s	prostit‑era‑s	prostit‑isse‑s	prostit‑eris
3. Pers. Sg.	prostit‑it	prostit‑eri‑t	prostit‑era‑t	prostit‑isse‑t	prostit‑erit
1. Pers. Pl.	prostit‑imus	prostit‑eri‑mus	prostit‑era‑mus	prostit‑isse‑mus	prostit‑erimus
2. Pers. Pl.	prostit‑istis	prostit‑eri‑tis	prostit‑era‑tis	prostit‑isse‑tis	prostit‑eritis
3. Pers. Pl.	prostit‑erunt, prostit‑ere	prostit‑eri‑nt	prostit‑era‑nt	prostit‑isse‑nt	prostit‑erint